O štrukljih

 Štruklji, ki jih uvrščamo med slovenske narodne jedi in so slovenski simbol. Te pa bi si lahko zaslužili več pozornosti.

​

Gre za tradicionalno jed, ki se je iz roda v rod prenašala od 16. stoletja, je zelo razširjena zaradi svoje preprostosti in pa izjemne vsestranskosti. Najbolj podobna ukrajinska jed slovenskim štrukljem so wareniki. Vsebujejo podobne sestavine, po obliki pa so bolj podobni kakšnim polnjenim žepkom.

​

Štruklji, ki veljajo za eno najbolj slovenskih jedi, pa so pravzaprav precej nedostopni. Najdeš jih v kakšni tradicionalni slovenski gostilni, ali pa moraš za njih splezati na kakšen hrib, ne moreš pa jih recimo kupiti v trgovini. In čeprav gre za precej preprosto jed, se jo doma redko spravimo pripravljati.

 

Moji štruklji se od tradicionalnih slovenskih razlikujejo po tem, da vsebujejo manj moke, a več skute. Uporabljam tudi manj sladkorja, vse pa je narejeno ročno. Testo zamesim z rokami in tudi razvaljam ga ročno. Edina naprava, ki jo imam, je mešalnik za maso za nadev, vse ostalo naredim “peš”.

​

Štruklje pripravim do te mere, da jih kupec samo še pogreje. To pomeni, da jih skuham, narežem, spakiram in zamrznem tako, da so med seboj ločeni in jih lahko pripravite le toliko, kot želite.

​

Poleg bolj eksotičnih, kot so recimo pomarančni, ter sezonskih, drobnjakovih in čebulno-prosenih, izdelujem tudi pehtranove, ajdove z orehi, veganske in z lešniki, mandlji in limonino lupinico. Najbolj vsestranski pa so seveda slani in sladki klasični štruklji, ki jih izdelujem tudi s pirino moko.

​

Zame so štruklji odlična priloga, z nekaj domišljije lahko postanejo fantastična glavna jed, sama pa se z največjim užitkom z njimi tudi posladkam.